Karibi 2017

Po 14 dneh naših dogodivščin spet zapeljemo v marino Le Marin na Martiniku. Zjutraj nas pozdravi še prekrasna mavrica. Sledi še postanek na bencinski črpalki, kjer je treba pokazati vse naučeno znanje, saj veter tudi zadnji dan kaže zobe s hitrostjo 25 vozlov. Ampak tudi to izvedemo z odliko. Sledi še predaja katamerana, kar gre brez zapletov in kakih dodatnih plačilh. Za konec lahko rečem, da sem bil zelo zadovoljen tako s čarterjem kot tudi z izbranim izhodiščem, ki ponuja največ v tem področju. Tudi katameran Lagoon 450 se je zaradi svojega razkošja prostora in opreme izkazal za pravo izbiro za 8 ljudi, ne ponuja pa kakšnih posebnih jadralnih užitkov. Na Jadranu se bom še vedno držal enotrupnih jadrnic, ki so za tu bolj primerne. Za vsa vaša vprašanja sem vedno na voljo.

Le še zadnja etapa je ostala neznanka. Zjutraj se kar malo obotavjamo in krenemo na zahtevno etapo komaj ob 9h. Ob St.Luciji se še malo skrivamo za otokom, ampak pred nami se že kažejo nevihtni oblački. Ko gremo mimo Rodney Baya, užge veter in valovi iz dokaj neugodne smeri, tako da zadnjih 30 milj ni za pričakovati kakšnega lahkotnega jadranja. In tako se tudi zgodi. Matinique je blizu a daleč. Nevihtice z 30 vozli vetra nas kar nekajkrat oplazijo, a vsaka je krajša od 10 minut. Hitrost je še kar ugodna, a smer nikakor ne, saj nas oceanski tok odnaša proti zahodu. Tako lahko v naboljšem primeru dosežemo otok na zahodnem koncu in se z motorjem odpeljemo v sidrišče St.Anne, ki je pred marino, ki je naša končna destinacija. Po 4 urah najhujšega guncanja po 3m visokih valovih v orco, ki jo katameran sploh dovoljuje, smo končno zavetju otoka, da se lahko odpeljemo proti končni destinaciji. Sledi še sidranje v najbolj obljudenem zalivu v Karibih, kjer je na sidru gotovo že preko 300 jadrnic

48 milj dolgo etapo začnemo že takoj, ko se zdani, to je ob 6h30. Najprej motoriramo skoraj 3 ure, saj za visokimi gorami St.Vincenta ni dovolj vetra. Takoj, ko pa pogledamo izza njega, pa se dvignejo 2m visoki valovi oceana in ustrezen veter, tako da sledi 30 milj jadranja do St.Lucije. Spektakularna Pitona se po 2 urah pokažeta na obzorju. Bližje ko smo, bolj impozanten je pogled na skoraj 1000m visoka stožca, ki se dvigata direktno iz morja. Zasidramo se prav pod njiju, kjer je nekaj boj za privez. Današnji dan se tako zaključuje v romantičnem zalivu ob slastni ribji večerji, katere bistvene sestavine smo tokrat kupili od ribičev na poti.

Naše jadranje se počasi bliža koncu. Čakajo nas še 3 dolge etape, da pridemo nazaj na Martinique, pa tudi smer vetra je nazaj proti severu bolj neugodna, saj moramo skoraj orcati, kar pa temu splavu na vodi ni najbolj pisano na kožo. Ampak današnjo 28 milj dolgo etapo naredimo v 5 urah, le delček na motor. Spet smo v zelo lepi marini na St.Vincentu, kjer bomo malo napolnili rezervar za vodo, jutri pa zgodaj zjutraj krenemo na 50 milj dolgo jadranje proti Sveti Luciji.

Od mondenega Mustiqua, ki nam ni pustil kakšnega posebnega vtisa,  se odpravimo na bližnji Canouan, ki bi po opisu lahko bil zanimiv otok. Tokrat imamo tudi na odprtem morju zelo Jadranske razmere, saj skoraj ni valov, vetra pa je komaj 10 vozlov. In kot nalašč je se tokrat napne tudi najlon, ki ga vlečemo za sabo. Na krov potegnemo kake 3kg težko črno tuno. Veselje posadke je popolno, pa še vlaganje v ribiško opremo je upravičeno. Ključna je bila druga vaba, pa morda tudi manjša hitrost barke. Sedaj postajajo ribiški cilji še višji. Tudi zaliv za sidranje je zelo lep. Privežemo se nedaleč od dolge peščene plaže. Sledi izvrstna večerja, v katero je vključena tudi ulovljena tuna, ob rdeče obarvanem sončnem zahodu.

Nekaj otokov na Karibih je privatnih. Ne enih so luksuzni hoteli, na drugih pa privatne rezidence, kot je to na Mustique. Ne tem otoku jih je kakih 90, ki so v lasti bogatašev iz celega sveta, vidimo jih samo na daleč. Gibanje po otoku je zelo omejeno, kamorkoli zaviješ te ustavi tabla private property. Domačini te tu ne nadlegujejo, ampak je zato vse ustrezno dražje.

Na Mayreau smo kulinariko prepustili lokalnim ponudnikom v kolibah na obali, ki so nas že nekaj dni napadali z raznimi fiš piknik meniji. Vseh nas 8 je izbralo meni z jastogom, kar se je izkazalo za odlično izbiro, ki jo ne morem prikazati samo s sliko. Odlična večerja z rum punch koktajli ob Karibski glasbi se je razvila v pravo nočno zabavo, kjer so prevladovala naša dekleta, ki so na ples zvabile lokalce in tudi bolj zadržane Nemce in Francoze iz sosednih bark. V zraku je poleg po tobaku in rumu dišalo tudi po travci, ki jo domačini kar dobro uporabljajo. Zabava se je nadaljevala še na katamaranu, kjer smo kar precej zmanjšali tudi naše zaloge ruma. Proti presenečenju so bile naše glave zjutraj še dokaj znosne.

Najlepša etapa doslej. Sicer kratka a sladka. Najprej obiščemo mikro koralni otoček Mapion, ki ima na sredi peska samo eno marelo, potem otok Petit St.Vincent, ki je ekskluzivni privatni resort. Najprej je na vrsti ene pijača v beach baru, potem sledi sprehod po idilični plaži in kopanje v turkiznem morju za okus največjega luksuza. Za prenočevanje izberemo zaliv na otoku Mayreau, kjer se za nas pripravljajo večerjo z jastogi.

Zjutraj nas zbudi močan veter, kar tukaj pomeni preko 30 konstantnih vozlov. K sreči smo na boji in mi ni treba skrbeti za sidro, ampak valovi, ki delno pridejo čez koralni greben, nas kar lepo guncajo. Zato se odločimo dopoldan preživeti na peščenih plažah koralnih otočkov in šnorklanju po koralnih grebenih, kjer je kar veliko barvnih ribic in rib. Opoldan odplujemo do nekaj milj oddaljenega Union islanda, ki je navtični in še posebej kajtarski center priveternih Karibov. Že pred laguno te pričakojo lokalni fantje na čolnih, ki ti za napitnino pomagajo pri privezu na bojo, kasneje pa postanejo tudi agenti za vse, kar si poželiš. Ponujajo sveže ali pečene jastoge, ribe, kruh, pa tudi cigare in kaj močnejšega... ker imamo danes v planu izvrstno lastno večerjo - kot vedno, jih prestavimo na jutri, kar je še najboljši izgovor, da obenem izveš še kaj o lokalnih posebnostih, cenah... po večerji pa se odpravimo na obisk vasi.

Bequia je zanimiv otok, ampak nedaleč stran je Karibska idila. Čeprav se pozno odpravimo na morje, je naš cilj še v dnevnem dosegu. Vreme je kljub malo slabši petkovi napovedi obetajoče, ampak kakšne daljše prognoze tako ali tako ni za dajati. Veter od 20 do 25 vozlov naš Lagoon 450 žene v pol krmo do 10 vozlov hitrosti - povprečje 8, saj smo tokrat prvič razprostrli vsa jadra. Po 23 miljah zaplujemo med prave koralne grebene, kjer je treba resno upoštevati napotke za navigacijo. Zasidramo se na robu koralnega grebena v sklopu otočja Tobago keys, kjer gledamo na odprti Atlantik, tako, da nas vetrovi še dosežejo, valovi pa samo prijetno zibljejo. Ker je samo še dobro uro do sončnega zahoda, takoj odplavamo do peščenih otočkov v laguni, kjer v morju opazujemo želve, koralne ribice in tudi kakšen skat priplava mimo. Po slikovitem sončnem zahodu sledi čas za kulinarične užitke, oslajšane s penino in Karibskim rumom.

Prvo jadranje v Grenedinih je kratko a hitro. V eni uri in pol priplujemo v Port Elizabeth na Bequii. Na stotine jadrnic je na bojah in sidrih v idiličnem zalivu. Seveda takoj priletijo nasproti v čolnih domačini in ponudijo bojo takoj zraven obale, kmalu pa še ugodno nabavimo jastoga. Tako je današnja večerja rešena, čeprav tudi hladilniki niso prazni. Vseh osem članov posadke je dobre volje in že načrtujemo nove destinacije, ki so naslednji teden le nekaj milj oddaljene med seboj.

To je etapa dolga 60 milj in neizbežna, če hočeš obiskati najlepše Karibske otoke, kot so Grenadini. Čeprav je vreme kislo, gremo zjutraj na pot. Vreme se tukaj spremeni vsake pol ure od sonca do dežja, veter pa večinoma varira med 15 in 25 vozli. Ko je veter 25 vozlov v pol krmo, tole hišo na vodi poženemo do 9 vozlov, več pa si že ne upam, saj obnašanje ni podobno enotrupcu. To je vseeno bolje kot na motor, saj z motorjem ne gre preko 7. Vmes srečamo tudi jato vsaj 100 delfinov. Po 9 urah plovbe mimo spektakularnih, zelenih in strmih obal St.Vincenta je naša dolga etapa zaključena v idilični marini v Blue Lagoon bayu na najbolj južnem delu otoka. Po mojem prvem pravem uspešnem pristajanju smo prijazno  sprejeti. Sledi spet krajša carinska formalnost in plačilo taks, potem pa odklop. Karibi so se sedaj pa čisto zares začeli.

Dopoldan preživimo na sidru na katameranu v Rodney Bayu, ki je must place na St.Luciji. Iz morja morda izgleda bolje, kot je na sami obali. Ko greš na kopno, je namreč gibanje omejeno s hotelskimi plažami, parki, cestami... vsi bi te nekaj prodali, skratka že videna scena. Na sidru nas kaj nekajkrat poškropi dež, celo manjše nevihte s kakimi 30 vozli vetra. Popoldan pa po dokaj kislem vremenu odrinemo v drugi must place, to je Marigot Bay. Lepo, ampak spet vse preveč vsiljivcev in opozoril za krajo na barkah. Na barki sva ta dan dežurna za kuhanje in pospravljanje midva z ženo, saj praznujeva X0 let poroke. Žena se spet izkaže z odlično večerjo, jaz pa kot dober asistent.

Pasažo od Martinika do St.Lucie bi lahko primerjal s prečenjem Kvarnerja v burji 30 vozlov, le valove je treba za dvakrat povečati in podaljšati. Za katameran je to mačji kašelj, čeprav sem iz previdnosti glavno jadro skrajšal, saj je konstantnega bočnega vetra vsaj 20 vozlov, ampak refuli so največ 25. Višina valov je od 2 do 3 m, dolžina pa cca 50m. Tipično za Atlantik. Vsa posadka je zelo dobro prestala krst. Čelo pot so nas spremljale leteče ribe, ki so jih lovili ptiči. Na cilju v Rodney Bayu smo v 4 urah. Prvi vtis o mestu in otoku je zelo dober, le carinske formalnosti so zelo zapletene, ampak vse poteka z nasmeškom in za malo denarja. Jutri pa bomo raziskali še zanimivosti tega zaliva.